Lastnik, direktor, prokurist: kdo v vašem podjetju v resnici odloča?

Sestanek na banki. Za mizo sedi direktor podjetja, sin ustanovitelja, ki je funkcijo prevzel pred tremi leti. Predstavi načrt naložbe, odgovori na vprašanja, vse je urejeno. Dan pozneje bančni skrbnik pokliče očeta: »Samo da preverim: se strinjate s tem?«

Formalno je oče le še družbenik. Sin je direktor, vpisan v sodni register, z vsemi pooblastili. A banka je, tako kot zaposleni, dobavitelji in pogosto tudi sin sam, natančno vedela, kje se odločitve v resnici sprejemajo.

Takšnih podjetij je veliko. In večina se tega ne zaveda, dokler ne pride do prenosa, prodaje ali spora.

Trije klobuki, ki jih pogosto nosi ena oseba

V družbi z omejeno odgovornostjo (d.o.o.) Zakon o gospodarskih družbah loči tri različne vloge:

• Lastnik (družbenik) ima delež v podjetju. Družbeniki skupaj odločajo o ključnih lastniških vprašanjih: sprejmejo letno poročilo in odločijo o uporabi dobička, postavijo in odpokličejo direktorja ter imenujejo prokurista. Lastnik kot tak podjetja ne vodi in ga ne zastopa.
• Direktor (poslovodja) vodi posle na lastno odgovornost in zastopa podjetje navzven. Njegov podpis podjetje zavezuje. Pri delu mora ravnati s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika in za škodo, ki jo povzroči s kršitvijo dolžnosti, tudi odgovarja.
• Prokurist ima široko pooblastilo za zastopanje podjetja in sme opravljati skoraj vse pravne posle. Nepremičnin pa brez posebnega pooblastila ne sme odsvojiti ali obremeniti.

Na papirju je vse jasno. V praksi ena oseba pogosto nosi vse tri klobuke hkrati in nikoli ne pomisli, kateri ima v danem trenutku na glavi.

Kdor podpisuje, ni nujno tisti, ki odloča

Tu je bistvo. Pravna ureditev pove, kdo sme odločati. Ne pove pa, kdo v resnici odloča. In ti dve sliki se v mnogih podjetjih ne ujemata.

Kdor podpisuje, ni nujno tisti, ki odloča. In kdor odloča, pogosto ničesar ne podpiše.

V praksi najpogosteje vidimo tri vzorce:

1. Lastnik, ki ne loči klobukov. Ustanovitelj je hkrati edini družbenik in direktor. Ker je vse v eni osebi, nikoli ni bilo treba ločiti, kaj je lastniška odločitev (kam gre podjetje, koliko tveganja smo pripravljeni prevzeti) in kaj vodstvena (koga zaposliti, katero ponudbo sprejeti). Posledica: vse odločitve so enako nujne in vse gredo čez isto mizo.

2. Direktor brez moči. Naslednik je imenovan za direktorja, odločitve pa še vedno sprejema prejšnji lastnik: na hodniku, ob kavi, s telefonskim klicem. Naslednik nosi formalno odgovornost za odločitve, ki jih ni sprejel. Zaposleni hitro ugotovijo, koga je treba vprašati.

3. Odločevalec brez funkcije. Nekdo, ki ni ne družbenik ne direktor, na primer dolgoletni sodelavec, zakonec ali »desna roka«, v resnici usmerja ključne odločitve. Dokler gre vse dobro, nihče ne vpraša. Ko gre kaj narobe, ne ve nihče, kdo je za kaj odgovoren.

Zakaj je to pomembno zdaj, ne šele ob prenosu

Odgovornost. Direktor odgovarja za skrbno vodenje poslov. Če odločitve v resnici sprejema nekdo drug, nosi direktor tveganje za tuje odločitve, oseba, ki odloča, pa formalne odgovornosti nima.

Banka in kupec to vidita. Banka, investitor ali kupec ne gledajo le izpiska iz sodnega registra. Gledajo, kdo v resnici drži podjetje skupaj. Če je to oseba, ki namerava oditi, je podjetje zanje vredno manj.

Prenos. Funkcijo direktorja je mogoče predati s sklepom v enem dnevu. Dejanske moči odločanja pa ne. Če nihče ne ve, kje se odločitve v resnici sprejemajo, ni jasno, kaj sploh predajamo.

Kako je to pri vas?

Preden nadaljujete, si odgovorite na tri vprašanja:

1. Če bi vaši zaposleni morali do jutri dobiti odgovor na pomembno vprašanje, koga bi poklicali?
2. Ali je ta oseba tudi tista, ki je za odločitev formalno pristojna?
3. Kaj bi se zgodilo, če ta oseba tri mesece ne bi bila dosegljiva?

Če je odgovor na prvo vprašanje »mene«, na drugo »ne čisto« in na tretje »raje ne razmišljam o tem«, niste izjema. Ste pa na začetku pomembnega premisleka.

Korak, ki ga lahko naredite ta teden

Vzemite list papirja in zapišite deset odločitev, večjih in manjših, ki so bile v vašem podjetju sprejete v zadnjih treh mesecih. Nato za vsako zapišite tri stvari:

Kjer se drugi in tretji stolpec ne ujemata, ste našli mesto, kjer podjetje živi na neformalni moči. Kjer se ne ujemata tretji in četrti, ste našli mesto, kjer se bo prenos zataknil.

Vaš cilj ni, da se vsi stolpci takoj ujemajo. Cilj je, da veste, kje se ne, in da o tem začnete govoriti.

Najprej jasnost, potem predaja

Podjetje, v katerem je jasno, kdo o čem odloča, je lažje voditi, lažje financirati in lažje predati. Ne zato, ker bi bilo bolj birokratsko, ampak ker ne visi na eni osebi.